Violončelo je skozi stoletja postalo nepogrešljivo glasbilo v svetu glasbe. Zaradi svojega širokega obsega od basovskega do sopranskega registra ter barve zvoka je violončelo priljubljeno kot solistično glasbilo, del komornih sestavov in orkestra.
TEKOM IZOBRAŽEVANJA UČENCI:
- ozavestijo in korigirajo postavitev leve in desne roke,
- v levi roki: se naučijo sprostiti prste, okrepijo si prste, pazijo na natančno intonacijo, uvedejo se v vibrato in dvojemke, pridobivajo sproščenost, neodvisnost in hitrost padca in dviga prstov leve roke v različnih ritmičnih kombinacijah,
- v desni roki: se učijo oblikovati enakomeren zvok po celi dolžini loka od žabice do špice, naučijo se menjavati lok in strune, razumejo, poznajo in izvajajo na vseh delih loka različne lokovne načine: ležeče (legato, detaché), polležeče (saoutillé), skakajoče (spiccato, staccato, ricochet),
- razvijajo analitičen pristop k vadbi,
- razvijajo sposobnost zastavljanja konkretnih ciljev pri vadbi,
- usvajajo izvajalsko tehniko in izrazne značilnosti violončela,
- razvijajo svojo nadarjenost in muzikalno usposobljenost,
- usvajajo intonacijo in ritem, spremljajo zvočna gibanja in spremljajo notni zapis,
- razumejo in z uporabo usvojijo zakonitosti glasbene teorije,
- skupaj z učiteljem usmerjajo in razvijajo svoj učni proces,
- se navajajo na estetsko doživljanje in razvijajo glasbeni okus,
- na nastopih predstavljajo dosežke glasbene ustvarjalnosti.

